Garevski: genij, ki ne odhaja

O včerajšnji dobrodelni modni reviji, ki je obenem globok poklon ustvarjanju Zorana Garevskega, slovenskega oblikovalca makedonskih korenin, je bilo po vseh medijih že kar precej zapisanega. V Stari mestni elektrarni, ki je bila žal včeraj premajhna za vse, ki smo prišli na modni dobrodelni dogodek brez primere, so svoja dela, tako rekoč hommage oblikovalčevi veličini, prikazali številni znani slovenski modni oblikovalci in ustvarjalci. Ti so v dobrodelno dražbo ponudili 34 svojih del in končni izkupiček, ki gre hiši Hospic, kjer oblikovalec sedaj biva, je bil skoraj 11 tisoč evrov na mestu samem, a mnogi so darovali tudi preko telefona ali na bančni račun Hospica, tako da bo ta znesek na koncu še višji.

Garevski je še enkrat pokazal vso srčnost in milino, ki ju premore, pa tudi svojo veličino. Pokazal nam je, kako znamo stopiti skupaj in narediti nekaj dobrega za sočloveka ter ustanovo, ki se dobesedno preživlja s pomočjo donatorjev. Mislim, da ni nikogar, na katerega ta izjemno pretanjeni estet, ki nas vse navdihuje s svojo modno govorico, ni pustil globokega vtisa. Tudi name ga je, že pred mnogimi leti, ko sva naredila najin prvi intervju. Bilo je leta 2001, ko mi ga je predstavila Nataša Peršuh, ki je kasneje skupaj z Garevskim ustvarila platformo za modne oblikovalce Squat.

Spomnim se, kot bi bilo včeraj, ko mi je predlagala, naj naredim pogovor z izjemnim ustvarjalcem, katerega čas bo šele prišel. Zoran takrat še ni govoril tekoče slovensko, a razumela sva se, tudi ob Natašini pomoči, in njegov pogled me je že takrat presunil: pred seboj sem imela nedvomno genija, velikega človeka in predvsem čisto dušo.

Ne vem, kako naj razložim ta občutek, a to je to, kar Zoran je in kar vedno bo: čista duša, velik človek, izjemen modni ustvarjalec. Razumeli me bodo vsi, ki so mu kdaj pogledali v oči. Iskrenost in poštena igra v modnem ali pač kateremkoli drugem poslu je tisto, na kar je vedno stavil. Brez velikega hrupa je ustvarjal, tudi za nedavni Aquafresh Fashion Week v Ljubljani, in njegove kreacije so vedno govorile in še govorijo zase. S svojo toplino vsakomur seže v srce, s svojo inteligenco in subtilnostjo presune tudi tistega, ki se za modo zanima bolj mimogrede.

Velikokrat sem razmišljala o njem, tudi, ko se nisva videvala na raznih modnih 'procesijah' ali slučajno kje v Stari Ljubljani, ko je vedno obdan s prijatelji pil kavo: če bi bile razmere drugačne, če bi ta človek imel drugačne okvire, večje resurse, več podpore, živel v večji, modno bolj osveščeni državi... kaj bi lahko bila meja? Ne bi je bilo! A takega genija tudi v 'mali' Sloveniji, kjer je marsikdaj vse pomešano med seboj, tako 'pofl' kot kakovost, nismo mogli spregledati. Bil je preveč očiten.

Ne maram sloves in zato tudi ta zapis ni mišljen kot slovo. Ne maram besed na naslovnicah rumenih revij, ki vpijejo 'Zadnja modna revija' in podobne prodajno usmerjene stvari za višanje naklade. Kdo ve, kaj se lahko še zgodi. Vedno verjamem v moč in veličino človeka, tudi, če ima smrt na koncu vedno zadnjo besedo (in to za vsakogar od nas). Tudi, kadar o njej ne maramo preveč razmišljati. Življenje je kontinuum, a ne le to, je tudi učna krivulja, od zibelke do groba. Kdaj pride slednji, ne vemo. Življenje je, preprosto rečeno, čudež in misterij. Čudež je, da se zbudimo v nov dan. Vsak dan posebej je darilo. Tega se ne zavedamo dovolj pogosto, ker je na svetu preveč hrupa in premalo tišine, zato sem Zoranu zelo hvaležna, ne le zato, ker ga imam čast poznati, ampak ker nas je s svojo izjemno gesto opomnil na dragocenost, obenem pa kratkost življenja, in za povrh še združil moči najodličnejših slovenskih ustvarjalcev, ki so v svojih kreacijah, predstavljenih včeraj, ujeli estetiko a'la Garevski. Za vse to mu iskrena hvala. V meni in drugih je uspel zbuditi samo najboljše. Naučil nas je tudi prepoznavanja brezčasne estetike, mnogim mladim oblikovalcem pa je prenesel ogromno dragocenega znanja.

Zoranu želim vse najboljše tudi za rojstni dan, ki ga je praznoval včeraj. Končala pa bom z mislijo Srečka Kosovela o življenju, tem večnem misteriju. "Ne vprašaj me, kaj je življenje. Živi!"

Foto: P. Giodani in arhiv organizatorja