Severina in MASS za trendy jesen & zimo

Massova kampanja s Severino je navdušila že v prvih prikazovanjih in tudi v drugem delu kampanje ostaja vroča, celo v zimski obutvi. Glavne trende in zapovedi za obutev jesensko-zimske sezone na modnih fotografijah prikazuje fatalna muza Massove kampanje 'Ustvari svoj stil'.

gležnjarji Le Edo, 69,99 EUR

Že na prvih podobah za oglasno kampanjo Mass je hrvaška glasbena zvezda predstavila jesenske trende; v svojem zapeljivem stilu blesti tudi na novih podobah v obutvi za hladnejše zimske dni. In čeprav gre za obutev, primerno za nizke temperature, ob pogledu na privlačne fotografije vročina hitro zraste.

visoki škornji Le Edo, tudi 69,99 EUR

Severinine dolge noge idealno dopolnjuje 'must have' obutev te sezone, ki jo najdeš na Massovih policah po vsej Sloveniji. Zagotovo bodo v jeseni in pozimi povsem nepogrešljivi škornji, ki segajo čez koleno in so jih letos v Massu predstavili v številnih izvedbah: brez pete, z visoko tanko ali debelo peto, oblečene v mehak semiš, zavezane z vezalkami in obarvane v jesenske odtenke...

gležnjarji Le Edo na vezalke v seksi rdeči barvi, 49,99 EUR

V omari ne smejo manjkati tudi gležnjarji, Severina se je, kot mi je znano, še posebej navdušila nad gležnjarji s platformo v imitaciji lesa in debelim narezljanim podplatom v beli barvi (poglej si uvodno sliko v članku). Zimska obutev v Massu je v tokratni 'hladni' sezoni torej vse prej kot dolgočasna, ti pa boš z njeno pomočjo lahko ustvarjala neomejene stilske kombinacije.

Avto test: Volkswagen Tiguan 2.0 TDI Highline

Volkswagen želi z novim tiguanom izpolniti pričakovanja tistih, ki prisegajo na cestne terence. Novinec na testu naredi kajpak močen vtis, a pri tem, kot bo govora v nadaljevanju, lahko računa na precej tekmecev v podobnem ali enakem segmentu. V prvih 9 letih proizvodnje, kar je prišla na trg prva generacija tiguana, se je zanj odločilo 2,8 milijona voznikov, kar ni malo. K temu nedvomno pripomore ugleden zven znamke Volkswagen, k odločitvi kupcev pa so prispevali še drugi, povsem oprijemljivi razlogi.

Ni tiger in ni legvan

Modelsko ime se morda sliši čudno, a je tako, kakršno pač je. Izbrali so ga, mimogrede, bralci nemške revije in je sestavljenka iz ‘tigerja’ in ‘legvana’, kar da na koncu besedo tiguan. Zakaj so se odločili za tako ‘močno’ ime dveh v naravi zelo uspešnih predatorjev, na tem mestu ne mislim razpravljati, tiguan namreč po zunanjosti deluje relativno konzervativno, kljub ‘mačo’ videzu, a obenem tudi po voznih lastnostih ni ‘plenilski’, pač pa prej umirjeno eleganten in zanesljiv. Naj bo tako ali drugače, Volkswagen zadnje čase nastopa z modeli zanimivih imen, kot denimo Touran in Touareg, poleg Tiguana, ki sem ga imela na testu in ga je posodila Avtohiša Debevc iz Trzina preko svoje mengeške enote.

Na testu sem imela konkreten primerek, z dvolitrskim turbodizel motorjem, ki od sebe iztisne 110 kilovatov (kW) ali 150 konjskih moči, kar avtomobilu da vozno suverenost, do 100 kilometrov na uro potrebuje 9,3 sekunde, kar ni pretresljivo, vendar povsem spodobno glede na dimenzije ter težo vozila. Slednje se uvršča med terenska vozila, v razred SUV ali med športne terence, vozilo je petvratno in petsedežno, pogon je štirivaljni dizelski, tekočinsko hlajeni 16V, z delovno prostornino 1968 cm3, kot že rečeno z največjo močjo 110 kW (pri 3500 do 4000 vrtljajev na minute) ter z največ navora 340 Nm v območju 1750-3000 vrtljajev na minuto. Kar se prenosa moči na kolesa tiče, smo priča elektronsko nadzorovanemu štirikolesnemu pogonu 4 motion, z elektronsko prečno zaporo diferenciala (XDS); pnevmatike na vozilu so bile impozantnih mer 235/55 R 18.

Za več denarja več 'muzike'

Testno vozilo je bilo sicer malenkost ‘oskubljeno’, namesto 7-stopenjskega DSGi menjalnika z dvema sklopkama, ki se dobi v najvišji stopnji opremljenosti Highline, sem se morala zadovoljiti s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom. Najbolje opremljeni tiguan z dvolitrskim TDI motorjem z opremo Highline in vso dodatno opremo stane sicer že kar zajetnih 41.755 evrov, medtem ko bi ‘moj’ testni avto zaradi oskubljenosti določenih elementov opreme, prav tako tudi odsotnosti navigacije in še česa, stal občutno manj.

Precizneje rečeno: cena osnovne različice tiguana (volkswagen tiguan trendline 2.0 TDI BMT 85) je 25.554 evrov, osnovna cena testnega vozila v opremi Highline 2.0 TDI BMT 4Motion je 36.601,59 evra, dodatna oprema pa bi stala 4.636,89 evra (vlečna kljuka z električnim izvlekom, dvižno prtljažno dno, easy open opcija za odpiranje prtljažnika s pomočjo gibanja noge, alu platišča na kolesih, alarmna naprava, business paket, električno poklopljivi zunanji ogledali in kovinska barva).

Marsikaj od v oklepaju navedenega sem imela, kakšni elementi pa so umanjkali, zato je bila končna cena konkretnega testnega vozila 35.027 evrov. In ko sem že spotoma omenila business ali poslovni paket: v njem dobite kot dodatek navigacijo PRO, vzvratno kamero in odlične žaromete LED plus, pri najvišji stopnji opreme so tudi zadnje luči serijsko v LED tehniki. Sam avto je sicer dovolj impresivnih mer, od tega dolžina znaša 4,486 metra, širina 1,839 metra, višina pa 1,632 metra. Razdalja med osema je 2,681 metra, najmanjša oddaljenost od tal pa je 20 centimetrov. Pri takih dimenzijah je jasno, da krog obračanja ne more biti pod 11,5 metra. Masa praznega vozila je 1673 kilogramov, največja dovoljena masa natovorjenega vozila pa je 2330 kilogramov.

Prtljažnik lahko normalno pogoltne 615 litrov, z zlaganjem zadnjih sedežev pa celo 1655 litrov. Ga želite naložiti? Ni problema. V dokup je na voljo tovarniško vgrajena vlečna naprava, ki stane 932 evrov (na testu je nisem imela, op.). Električno stikalo kljuko spusti izpod odbijača, a jo je treba na roke zatakniti v končni položaj, morda pa boste potrebovali še dodatni adapter za priklop elektrike. Največja dovoljena masa priklopnika je sicer 750 kilogramov (lahki priklopnik) ali do 2500 kilogramov (z naletno zavoro).

Njegov značaj je mačističen

Tovarniško izmerjena največja hitrost vozila je 200 km/h, točno za piko manj mi je tudi uspelo doseči (na uradni dirkaški stezi, kjer ni običajnih zakonskih omejitev). Relativno skromna ali pa vsaj ugodna poraba goriva me je presenetila. Mestna vožnja je, tovarniško merjena, 6,7 l/100 km, na odprti cesti samo 5,0 l/100 km, kombinirana poraba pa 5,6 l/100 km. Moja kombinirana poraba se je ustavila na 6,1 litra/100 km, kar se mi zdi precej dobro, na avtocesti sem dosegla 5,9 litra/100 km, priznam pa, da bi šlo še varčneje.

Pojdimo najprej okoli avta, ki z razpotegnjeno prednjo masko deluje širši, kot je v resnici. Tudi zadek je optično širok, na račun oblikovno ‘razpotegnjenih’ luči. Tiguanova 'ritka' je zdaj všečna, celo seksi. Ni slabo. Pravzaprav je od zadaj videti bolje, kot od spredaj, to je moje mnenje. Novi tiguan je malce daljši od svojega predhodnika, to se pozna tudi v potniški kabini, ki je lepo prostorna.

Prednja sedeža imata dolg pomik, vseeno pa potniki na zadnji klopi ne bodo trpeli neudobja. Tiguan je sicer eden redkih cestnih terencev, ki serijsko že v najnižji stopnji opremljenosti ponuja pomično zadnjo klop z vzdolžnim pomikom 18 centimetrov. Čeprav gre za petsedežnika, pa se da tudi na sredinskem sedežu v praksi dobro sedeti med vožnjo. Kompliment si zaslužijo tudi preprosto dostopna sidrišča isofix na zadnji klopi.

Za najbolj pikolovske naj povem, da ima novinec za 29 milimetrov več prostora za kolena na zadnjih klopeh, prtljažnik so povečali za 145 litrov na sedanjih 615. To dejstvo bi lahko povzela kar z besedami Matthiasa Thoma, enega od glavnih v koncernu VW, ki je o večji prostornini prtljažnika v šali dejal: "Zdaj gre v prtljažnik pet zavojev klobas več, kot prej, kar je super, če delate velik žur." Dobro ubesedeno!

Kar se omenjene zadnje klopi tiče, se ta sedaj pomakne za 20 milimetrov bolj, kot pri predhodniku. Maso vozila so inženirji znižali za 43 kilogramov in količnik zračnega upora zmanjšali za 13 odstotkov, tudi to je pripomoglo k nižjim končnim CO2 emisijam. Novi tiguan je sicer pravi alfa samec: oblikovno se diči s krajšimi previsi, širšimi ‘rameni’ in na zunaj premore več samozavesti, kot predhodnik. Prehodi med karoserijskimi površinami so ostro in možato začrtani. K robustnosti in ‘moškemu’ značaju prispevajo tudi velika kolesa in položaj 20 centimetrov nad asfaltom. Kljub temu pa se ga ženska ne bo ustrašila, še vedno je namreč videti eleganten in uporaben.

Prtljažnik je prostoren in lahko dostopen, z nizkim nakladalnim pragom, za pohvaliti je tudi dejstvo, da se prtljažna vrata visoko odpirajo. Dvojno dno prtljažnika (na testnem vozilu je bilo vključeno) je stvar doplačila in stane 170 evrov. Za dodatnih 725 evrov dobite še funkcijo easy open, to je prostoročno odpiranje prtljažnih vrat z ‘brco’ pod zadnji odbijač. Če vam je to seveda všeč oziroma se vam zdi potrebno - meni se namreč zdi, da se brez tega dodatka zlahka preživi.

Varnost za čisto petico

Če pokukamo noter, opazimo (v voznikovem primeru tudi izkusimo) zelo pregledno, natančno odmerjeno in racionalno delovno okolje. Ergonomija je malodane odlična. Inštrumentna plošča s klasičnimi merilniki je pregledna, na volanskem obroču so stikala za upravljanje, na sredini najdemo 8-palčni sredinski zaslon z upravljanjem na dotik. Vsekakor vam priporočam dokup business paketa, ki ga moj testni avto žal ni imel.

Serijsko je vgrajen radarski tempomat, ki obenem s sistemom za ohranjanje smeri vožnje (lane-assist) in sploh v kombinaciji z DSG menjalnikom omogoča dovolj avtonomno vožnjo, ki se obnese predvsem v prometnih zastojih. Pohvalila bi še en asistenčni sistem, to je preprečevanje naleta vozila (front assist), ki ima dodano funkcijo zaviranja v sili pri nižjih hitrostih v mestu in se odziva tudi na pešce. Del serijske opreme pri dražji različici je še samodejna klimatska naprava s triconskim uravnavanjem temperature, protialergijskim filtrom in dodatno krmilno enoto želene temperature zadaj.

Varnost v novem Tiguanu (ocena NCAP: 5 zvezdic, 2016) je skoraj neprekosljiva v svojem razredu: serijsko je opremljen z 7 zračnimi blazinami, vključno s tisto za voznikova kolena, tu sta še varnostni zavesi in 2x isofix, elektronski stabilizacijski program s krmilno asistenco in z ABS zavorno asistenco, ASR, EDS, MSR in potencialno še funkcija stabiliziranja prikolice. Poleg že omenjenega tempomata in front-assist funkcije omenimo še aktivni pokrov motorja, preprečevanje zdrsa pogonskih koles ASR in nadzor tlaka v pnevmatikah.

Vozniška izkušnja prijetna, a se jo da nadgraditi

O sami vožnji lahko napišem, da je lega na cesti zaradi kakovostnega podvozja natančna, vzmetenje je precej čvrsto ter učinkovito blaži tudi udarce s kratkih grbin (ležeče ‘policaje’ sem kajpak testirala, o tem ne gre dvomiti), nagibanja v ovinkih ni preveč, pohvalila bi dovolj agilno vožnjo in lahkotno upravljanje z vozilom. Položaj med vožnjo je udoben, k čemur pripomore veliko nastavitev vozniškega sedeža. Edino, kar bi se dalo po mojem mnenju še malenkost izboljšati, je zvočno tesnenje hrupa iz okolice v vozniško kabino (ta se, resnici na ljubo, pojavi samo pri velikih hitrostih, denimo na avtocesti ter še dodanih vetrovnih vremenskih razmerah). Vse je torej zelo blizu popolnosti.

Edina postavka, ki bi utegnila koga zmotiti pri nakupu, je relativno visoka cena, ki je kajpak povezana z uglednim imenom znamke Volkswagen. Tiguan se namreč lahko po lastnostih primerja z Nissanom qashqaijem, Kio sportage, Hyundai tucsonom, Fordom kuga ali Seatom ateco. Zadnje omenjeni Španec je sicer nižje na kakovostni lestvici in tudi prtljažnik ima manjši, vendar pa je njegova cena bistveno nižja. Tiguan pa ima še eno majhno pomanjkljivost in sicer, da vseeno ni čisto pravi terenec, celo s štirikolesnim pogonom. Čeprav obvlada kar nekaj elementov terenske vožnje, ima brez reduktorja še vedno svoje omejitve.

Plusi:

- suverena vozna dinamika

- zelo prostorna potniška kabina in odlično pregleden delovni prostor

- velik in prilagodljiv prtljažnik

- varčna poraba goriva

- dolgo pomična zadnja klop

- zelo dobra oprema za pasivno in aktivno varnost

- radarski tempomat

- elektronika menjalnika pri vožnji po klancu navzdol

Minusi:

- na naših cestah je blaženje zaradi prevelikih platišč premalo udobno

- plastiki v potniški kabini še manjka do pravega ugleda

- rezervno kolo bi načeloma morala imeti vsa terenska vozila, kit za popravilo pnevmatik namreč v izrednih razmerah ni dovolj

Besedilo in fotografije: Dragica Sušnik

Članek je bil objavljen v rubriki Ženska za volanom© v reviji Modre novice, september 2016

Odprtje K4 je zatreslo podzemno Ljubljano

Včeraj, v petek zvečer, je v 28. sezono delovanja vstopil K4, legendarna 'Štirka' in prvi ljubljanski 'alter' klub. Tudi pod blog podpisana je v njem začela svojo 'nočno kariero', če lahko tako rečem vstopu v svet zabave in predvsem dobre glasbe. Tako se sama recimo še odlično spomnim tistega daljnega Dneva mladosti na leto 1989, ko sem ravno dobro dopolnila 17 let in je prvič odprla svoja vrata klubska klet na Kersnikovi 4, po kateri je slovita avantgardna Štirka tudi dobila ime. Starši so mi branili odhod, češ da se bom spridila: prav so imeli, še zdaj hodim sem ;)

A pustimo zdaj nostalgijo in spomine ob strani, čeprav se je nabralo v teh letih še in še zanimivih zgodb, ki bi jim marsikdo z veseljem prisluhnil ter dodal še bero lastnih spominkov. Pojdimo v nove čase: in v novo podobo ter nov program. Kakšna je Štirka, ki je ponovno odprla svoje duri za vse partyja željne? Ponaša se z novo, črno in minimalistično podobo (zelo všečno, moram reči), nekoliko so jo prostorsko preuredili in - poslušajte zdaj to - hudo tehnično nadgradili! No, le kaj je pomembnejšega, ko gre za glasbo, kot vrhunski avdio sistem...

Torej, ambicija je znana in potrjujejo jo tudi organizatorji: K4 želi spet postati "prva izbira študentov in vseh, ki iščejo dobro glasbo med dvema vikendoma", nato "želi spodbujati in promovirati domače ustvarjalce, kolektive in trende" ter, nenazadnje, "ponuditi unikatno izkušnjo v vrhunskem underground klubu evropskega ranga". Vsekakor se našteto sliši hudimano dobro in prepričljivo. Klub z letnico rojstva 1989 je pustil močan pečat na mestni, državni in regionalni avantgardi, v njem so se kalili vsi, ki danes kaj pomenijo v glasbi, v kleti so gostovala tudi najelitnejša imena. Morda je zadnja leta Štirka izgubila nekaj zagona... A nič zato. Z novo, 28. sezono, prihaja priložnost za temeljit popravni izpit. Že v minuli sezoni je klub spet ujel tla pod nogami in v novo dobo je vstopil tako odločno, kot že dolgo ne.

In kaj nam potlej mar, da sta berlinska templja podzemlja, Tresor in Berghain, predaleč, da bi se Slovenci odpravili tja malo požurat za en petkov ali sobotni večer, logistika je pač taka, kakršna je; ali pa da so v Londonu nenaklonjene mestne sile dokončno ukazale, da kultno ustanovo Fabric, v kateri sem tudi sama preplesala nekaj hudo nepozabnih ur, nemilostno zaprejo. Mi imamo Štirko! V njej se nam to sezono obeta vroč program, pisan naravnost na mojo underground dušo.

S svojo podobo in tem, kar bo ponudil ne le zvočno, ampak tudi prostorsko ter na sploh izkustveno, s tem pa dal vedeti, da smo v letu 2016 in v mislih celo že naprej, ne pa v preteklosti, nas bo K4 marsikateri vikend prepričal, da ga obiščemo. Razgiban program, ki so ga ob reštartu stkali nosilci petkovih in sobotnih rezidenčnih večerov, bo razveselil ljubitelje nočnega življenja, v njem bomo z ramo ob rami tako staroborci kot novinci. Že prvi večer je pokazal, da bo zanimanje veliko. Vstopili so le najbolj zgodnji in potrpežljivi obiskovalci, a brez skrbi, vsi se bomo razporedili, vsak ob svojem času in skladno s svojimi glasbenimi željami ter ugodnimi vplivi planetov, ki nas bodo izvabili ven, 'v lajf'. Štirka bo do konca septembra odprta vsak petek in soboto, oktobra pa sledi še zagon medtedenskih druženj pod naslovom K4 Frekvenca, namenjenih študentom in vsem ljubiteljem kakovostne zabave med dvema vikendoma.

Zdaj pa pozor, dame in gospodje! Razvijalci programa so dali večji poudarek na domače ustvarjalce, predvsem ob sobotah (zvrsti: house, disco, nu-disco), a obenem bo Štirka spet zanimiva za nas, khm, starejše ljubitelje klubske kulture, ki v iskanju primernega 'podtalnega' kluba zadnja leta v Ljubljani svoje ljubezni do tršega in bolj surovega undergrounda nismo mogli nikjer izživeti. Za nas, ki smo ljubitelji tehna in sorodnih žanrov, prihajata nosilni hišni seriji udarnih petkovih nočnih druženj z nazivom K4X4 in K4DNB (slednji je namenjen drum & bass navdušencem). Imena drugih tematskih večerov so zgovorna, nekatera povedo marsikaj tistim, ki smo doživeli najbolj cvetoča leta elektronike in subkulture: recimo Hoč'mo nazaj dinozavre, Just a Dance in tako naprej.

Program in več informacij o glasbi posameznih večerov lahko poiščete na tej povezavi, vsekakor pa ne spreglejte prvih treh gostovanj sezone: že naslednji petek, 23. septembra, bo v K4 na 'štirikolesnem tehno pogonu' pristal berlinski podzemni mojster Oskar Offerman, teden kasneje, 30. septembra, se v Štirko vrača brazilska ikona bobna in basa DJ Marky, prvi petek v oktobru (7. oktober) pa bo ob štartu serije Tigerbalm ljubitelje bassov razplesal vzpenjajoči se škotski selektor Inkke. Se vidimo!

Fotografije: Mark Kucler 

Prvič v Sloveniji: vroči berlinski duo PAN-POT

Ekipa Fetch the Vibe napoveduje to soboto izjemno poslastico za ljubitelje prvinskega tehna. Ob koncu poletja, konkretno na večer 17. septembra, se bo pri nas končno ustavil berlinski tandem PAN-POT, eno najbolj svežih imen svetovne klubske in festivalske prve lige.

Sonična maga, ki sta vešča tako produciranja kot hipnotičnega zapeljevanja množic na plesiščih, sta se leta 2007 prebila na sceno z albumom Pan-O-Rama, potem pa v nekaj letih zlezla pod kožo vsem, ki v tehnu stavimo na energijo, trde base, melodiko in dinamiko, kakršno ustvarjata tudi s filigransko odmerjenimi vokalnimi vložki.

Ali, kot pravita temu sama: gre za kinetični tehno s temne strani sile. Točno tako, kot najbolj prija tudi meni (in še marsikomu). Svoj zvok sta definirala pri založbah Mobilee, Einmaleins in Soma, zadnja leta pa ga širita tudi z etiketo Second State. A najboljša sta v živo, ko se dve telesi in uma zlijeta v eno in jima sledi celotno plesišče.

Gre za dogodek, ki ga ljubitelji tehno glasbe in elektronskih ritmov vobče nikakor ne smejo izpustiti. Zato se vidimo na plesišču našega slovenskega templja elektronike, v enem najboljših nočnih klubov na svetu - Ambasadi Gavioli, kakopak. Be there or... regret missing it. Vstopnice so na voljo v predprodaji po 25 evrov na Eventim prodajnih mestih (ter spletu), na Petrolih, v Big Bangu, Kompas poslovalnicah, na Poštah Slovenije, v 3Dva in (K)iosk-ih. Za nekaj okusa, kako bo nastop potekal, pa sta zgoraj pripeta dva seta z Youtubea, ki vas bosta pošteno razmigala. Drugi je celo all-nighter, tako da vas bo fino pripravil na soboto. Do takrat pa naj bo (temna) Sila z vami.

Novosti pri sončnih očalih Dolce&Gabbana

Čas je, da si vnovič osvežimo spomin na modne poletne trende 2016 na področju originalnih sončnih očal. Čeprav se lepo vreme počasi končuje, bo tudi jeseni (ali pa v naslednji sezoni, le zakaj ne) še vedno dovolj priložnosti, da si nadaneš sončna očala. In če so ta modna, je vseeno, ali sije sonce ali ne, z njimi boš dajala videz prave fashioniste. Sploh, ko gre za znamko Dolce&Gabbana, s katero ne moreš zgrešiti...

Večbarvna in svetleča, pravi poklon siciljanskemu razkošju. Model DG4291B, ki je bil premierno predstavljen na reviji Dolce&Gabbana SS2016, je na voljo v omejeni količini. Prozoren rdeč acetatni okvir ima okroglo obliko in je posut s swarovski kristali v obliki solze v različnih barvah. Ročke, ki so prav tako barve acetata, so v ceoti izdelane iz kovine, krasi pa jih graviran logotip Dolce&Gabbana. Leče z odbojnim učinkom so sive barve.

Očala okrogle oblike (DG6105), prevlečena s prozorno acetat folijo, uporabnici nudijo poseben vizualen učinek. Pestra barvna shema pooseblja mnoge barve dragih kamnov. Na voljo v rdeči z zlatimi ročkami ter rdeči s prelivajočimi se lečami, modri s srebrnimi ročkami ter modri s prelivajočimi se lečami, sivi z zlatimi ročkami ter sivi s prelivajočimi se lečami. Ročke, preoblečene v različne barve acetatne folije, so narejene iz kovin, na njih pa najdemo gravuro logotipa Dolce&Gabbana. Velik geometričen okvir pri modelu DG4290, preoblečen v acetatno folijo, je navdihnjen s strani elegantnih div iz petdesetih let. Očala so na voljo v črni barvi s črnimi lečami, v havana barvi z rjavimi lečami ali lečami mešanice barve modrega neba, na voljo pa so tudi v modri in svetlo rožnati barvi z lečami barve breskve, ter z lečami barve karamele. Ročke so okrašene s tablico z logotipom Dolce&Gabbana.

Očala DG4287 so v obliki elegantnih mačjih oči. Velik, a ženstven okvir je okrašen z logotipom Dolce&Gabbana. Očala so na voljo v črni barvi s črnimi lečami, havana barvi z rjavimi lečami, v modri barvi z lečami mešanice modrega neba, na voljo pa so tudi temno rdeča in svetlo rožnata z lečami barve breskve. Pravokotna sončna očala model DG4286 pa so izdelana po navdihu italijanskih počitnic v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Očala so moderna in opremljena z lično ploščico, na kateri je odtisnjen logotip Dolce&Gabbana. Na voljo so v naslednjih kombinacijah: v črni barvi s črnimi lečami, havana barvi z rjavimi lečami, v modri barvi z lečami mešanice modrega neba ter temno rdeči in svetlo rožnatimi z lečami v barvi breskve.

Okrogla očala z jeklenimi okvirji (DG2115) so ti na voljo v različnih barvnih kombinacijah, kot je rožnato zlata z matiranimi srebrnimi ročkami ter lečami v barvi breskve, zlata s srebrnimi ročkami ter rjavimi lečami, matirana rožnato-zlata z zlatimi ročkami ter odsevnimi rožnatimi lečami, matirana siva z matiranimi zlatimi ročkami ter bronastimi odsevnimi lečami, matirana črna z rožnato zlatimi ročkami in sivimi lečami. Ročke so personalizirane z logotipom Dolce&Gabbana. Sončna očala v obliki šestkotnika ter z dvojnim mostičkom pa najdeš pod oznako DG2157 - gre za vintidž dizajn s tankimi jeklenimi ročkami ter vgraviranim logotipom Dolce&Gabbana. Model je na voljo v naslednjih kombinacijah: rožnato zlata s srebrnimi ročkami ter lečami v barvi breskve, zlata s srebrnimi ročkami ter rjavimi lečami, matirana rožnato-zlata z zlatimi ročkami ter rožnatimi odsevnimi lečami, matirana črna z rožnato-zlatimi ročkami in sivimi lečami. Le za kateri model se boš odločila ti?

Avto test: Dacia Sandero Stepway 1,5 dCi Prestige

"A tokrat nimaš mercedesa," so se glasili komentarji znancev z družbenega omrežja, ko sem objavila fotografijo aktualnega vozila na testu. "Ha, ha Dacia…" Kot se v praksi rado izkaže, se najslajše smeje tisti, ki se zadnji smeje. V tem primeru lastnik Dacie. Moja tretja Dacia na testu (prva je bila Sandero, naslednja Duster, zdaj še Sandero Stepway) mi je ponovno dokazala, da ne obstaja veliko razlogov za gledanje zviška na ‘romunski Renault’.

Dacia je namreč prepričljivo Renault, tudi z dodanimi elementi iz Nissana, mimogrede; le da je prilagojena, predvsem v cenovnem smislu, določenemu segmentu kupcev, ki na avto ne gledajo kot na fetiš, za katerega bi se bili pripravljeni odreči še zadnjemu centu in živeli ob kruhu ter kislemu zelju, samo da bi jih okolica imela za ‘nekaj več’. So racionalni, gospodarni, želijo dovolj prostora zase in svoj naraščaj in hočejo zanesljiv avto, ki jih dovolj udobno pripelje kamorkoli, ob nizki porabi goriva, skoraj zanemarljivi ceni vzdrževanja in obveznih dajatvah, kot so registracija, zavarovanje ali cestnina.

Na cestah jih je vse več

Da je res tako, razkrije pogled na slovenske ceste, kjer je iz dneva v dan videti več avtomobilov te znamke. Svoje pove še podatek, da je vsakokratna kvota vozil Dacia za slovenski trg v trenutku razprodana in da je čakalna doba za Sandero Stepway dobre tri mesece. Menim, da so podatki dovolj zgovorni in da lastništva Dacie ni treba zagovarjati. Kdor je pameten, vozi Dacio in prihranjeni denar raje namenja višjim smotrom življenja, kot so dodatno izobraževanje ali prijetne dužinske počitnice.

Renault ne prodaja avtomobilov samo v Evropi, ampak tudi na finančno dinamičnih trgih BRIC ter v arabskih državah, kjer ne vihajo nosu nad Dacio, ampak cenijo robustno ter obenem preprosto izdelavo, praktičnost in še kaj. V teh držav tudi avtomobile Dacia poznajo preprosto kot Renaultovo znamko. Za zahodno Evropo so, da ne bi ‘žalili’ čustev Renaultovih lastnikov, ta avto preimenovali. Znamka je začela z ničle, z know-howom svojega matičnega podjetja in s proizvodnjo v romunski tovarni. Danes je to zgodba o uspehu, z modeli kot so Sandero, Logan in Duster ter Sandero Stepway in najnovejši Sandero Break.

Sprva res preprosto zasnovo so, sledeč potrebam trga in zahtevam kupcev, kaj hitro nadgradili z olepšavami zunanjosti in notranjosti, s sodobnejšo opremo, pametnejšimi tehnologijami in izboljšano varnostjo. Daciini modeli za trge EU sledijo strogim varnostnim predpisom, to pomeni nadzor ESP, dovolj varnostnih blazin in boljši rezultati pri trku po standardih EuroNCAP. Podobno velja za motorje, ki so zmogljivi, varčni in okoljsko prijazni, vse bližje in bližje najvišjim zahtevam predpisov Euro6.

Več sprememb zunaj in znotraj

V Dacii so sledili tudi dejstvu, da se družine ponovno večajo, kar recimo dokazuje model Lodgy, v katerega gre celo sedem sedežev; narejen je na prenovljeni platformi B0, ki je prilagodljiva, to pa pomeni prilagoditev medosne razdalje, dolžine avtomobila ali motornega pokrova, naklona vetrobranskega stekla in še kaj. Sedem ljudi v en avto - to je z Lodgyjem recimo mala malica. A pojdimo k Sanderu, ki se od Logana denimo razlikuje po zadku. Sandero Stepway se razlikuje tudi od prvega modela Sandero, najbolj očitno po zunanjosti, a tudi sicer, o čemer bo govora v nadaljevanju.

Za začetek je karoserija višja za štiri centimetre, kar daje vozilu videz SUV in omogoča, da z lahkoto zapeljemo na višji robnik. Meni je z vsakim letom bolj všeč visok položaj za volanom, z zadnjico praskati po asfaltu v nizkih avtomobilih se mi je zdelo ‘kul’ pri dvajsetih ali najkasneje tridesetih, zdaj pa bolj cenim preglednost nad cesto (ter iz leta v leto gostejšim prometom) in dejstvo, da z lahkoto vstopam in izstopam iz avta. Višja razdalja do cestišča seveda vpliva na spremenjeno težišče, tu Dacia upam tehnično še ni dorekla zadnje besede, kajti pri vožnji je nagibanje v ovinkih še vedno preveč občutno, sploh pri že malo višjih hitrostih. Občutek sicer zaradi pomoči električnega servovolana ni tako slab, a izboljšave so možne, je pa vprašanje, koliko bi vplivale na končno ceno vozila, ki je sedaj nizka.

Za začetek si oglejmo avto od zunaj: z vidno bolj ‘napihnjeno’ karoserijo od modela Sandero se Sandero Stepway diči z več odločnosti, s profiliranimi žarometi, večjimi steklenimi površinami, izklesanimi linijami v obliki obrnjenega vala, z udrtimi boki in izrazitejšimi kolesnimi loki, s čimer poudarja svojo robustnost in trdnost. Lastnika bodo razveselili tudi kromirani podolžni strešni nosilci, izrazite obrobe pragov, izstopajoča lahka lita 16-colska platišča, izrazite in elegantne sprednje meglenke ter še kaj. Nadvse prijetna pa je tudi barvna paleta, posebej v atraktivnih kovinskih odtenkih.

V notranjosti nas pričaka na novo oblikovana armaturna plošča sodobnejših linij, izstopajo kromirane obrobe števcev in zračnikov, na novo oblikovana upravljalna stikala in ročice ter izrazit kromiran logotip na volanskem obroču ter številke na prestavni ročici. Vse deluje bolj prefinjeno kot pri predhodniku, čeprav se pri dejanski uporabi stikala še vedno izkažejo za nekam trda. A naj spet spomnim na končno ceno avtomobila, ki se pač niti noče spogledovati s premijskim razredom.

Prepričljivo družinski in praktičen

Dacia Sandero Stepway stavi predvsem na praktičnost, kar potrjujejo številne odlagalne površine v vozilu; tako najdemo odložišče na sredini armaturne plošče, velik predal na sovoznikovi strani, nosilec za kozarce ali pločevinke, odlagalna mesta v vratih na obeh straneh, pa tudi žepe na hrbtu prednjih sedežev, ki bodo prav prišli sopotnikom. Pogrešala sem kljukico za torbo na sovoznikovi strani in kljukico za oblačila. Vozilo je standardno opremljeno z Isofix sistemom za pritrjevanje otroških sedežev, saj je Sandero Stepway prepričljivo družinski avto. Prtljažnik se zdi od zunaj večji, kot se izkaže v resnici, a za silo je. Povečamo ga lahko z zlaganjem zadnje sedežne klopi (razmerje 2/3 in 1/3), ki je na voljo pri vseh različicah opreme; vseh pet sedežev je udobnih in tudi na daljši relaciji se izkažejo za prijetne, saj jih odlikuje posebno oblazinjenje.

Voznik se lahko udobno namesti s pomočjo po višini nastavljivih sedežev in po višini (a ne tudi po globini) nastavljivega volanskega obroča. Usnjen volan (nanj so namestili tudi gumbe za upravljanje omejevalnika hitrosti in tempomata) je prijeten na otip in dobro sede v roke. Od sistemov, ki so v pomoč vozniku, naj omenim ESP sistem za nadzor stabilnosti vozila na cesti ter ABS in EBA - pomoč pri prisilnem zaviranju. Vse izvedenke imajo spredaj in bočno standardno vgrajene varnostne blazine (airbag). Od stopenj opreme so na voljo najbolj osnovna različica Base, tej po opremi in višji ceni sledi Laureate, slednjo nadgrajuje izvedenka Ambiance, najvišjo stopnjo opreme pa boste kot lastnik doživeli pri različici Prestige, ki ima denimo še električni pomik zadnjih stekel, poleg vsega že prej naštetega pa še potovalni računalnik in merilec zunanje temperature.

Različica Sandero Stepway Prestige, ki sem jo imela na testu in jo je posodila Avtohiša Malgaj iz Ljubljane, za razliko od cenejše verzije Ambiance ponuja še radio CD z MP3 predvajalnikom, modri zob s prostoročno telefonijo, USB priključek, omejevalnik hitrosti, tempomat, usnje na volanu in električno nastavljivi ter ogrevani stranski ogledali. Kot rečeno, je občutek v vozilu sicer terenski, a po kakšnih grobih brezcestjih se terenskosti vseeno ne da doživeti. Kompromisi ob tej ceni so pač jasni.

Pri testnem vozilu (polna cena z DDV vred je 12.690 evrov) sem pogrešala pravzaprav samo navigacijo, ki pa se jo da dokupiti kot opcijsko opremo. Potovalni računalnik je bil vzet iz različice Laureate, vendar pa se za dodatnih 490 evrov dobi bistveno boljši, sedeminčni MEDIA NAV zaslon na dotik. Avto na testu je imel kovinsko barvo ‘platine’ siva, kot lastnici bi mi bili bolj všeč kovinsko ognjeno rdeča ali persan modra. Izvedenka Prestige ima tudi prednjo rešetko oziroma okrasno masko v videzu satiniranega kroma.

Koliko še za to ceno?

Iz povedanega je očitno, da ima nova Dacia Sandero Stepway več sloga in značaja, kot predhodnica. In sedaj k bistvu: kako se vozi? Vgrajen je učinkovit in varčen turbodizelski motor, stari znanec iz Renaulta in Dusterja. Pospeški so povsem solidni tudi ob štirih odraslih potnikih in nekaj prtljage. Žal je vgrajen samo petstopenjski menjalnik, ki mu ni kaj očitati, saj je natančen in se tekoče pretika; pa vseeno, nekaj manjka vozni dinamiki in to je šesta prestava. Tisto, kar še bolj preseneti, je tovarniško merjena poraba goriva (v mojem primeru dizla) napram realni porabi. Tokrat vozila nisem ‘gonila’ in sem se obnašala gospodarno, a je vseeno kombinirana poraba (mestna vožnja + avtocesta) pristala pri 6,9 litra na prevoženih sto kilometrov, medtem ko naj bi normna poraba kombinirane vožnje znašala zgolj 3,8 litra/100 km. Nerealna in nedosegljiva številka iz kataloga.

Zavorna pot je nekoliko dolga (približno 40 metrov pri hitrosti 100 kilometrov na uro), kar si prisluži manjši minus in bo, upajmo, predmet bodočih tehničnih izboljšav. Upravljanje klimatske naprave je preprosto, ta deluje zelo dobro, tok zraka po kabini je usmerjen optimalno. Zvočna izolacija je več kot zadovoljiva, standardno ozvočenje pa ponuja celo zelo dobro akustično izkušnjo. Dacia je, skratka, veliko avta za malo denarja, ob tem pa imejmo v mislih še triletno garancijo ali 100.000 prevoženih kilometrov (za podaljšano jamstvo 5 let bi ob nakupu vozila doplačali 350 evrov).

Model Sandero je prodajno uspešen, saj zavzema več kot četrtinski delež v prodajnem kolaču, večina pa še vedno pripada Dusterju, ki vse bolj dominira na slovenskih cestah. V paleti motorjev najdemo tri bencinarje: najprej že poznani 1,2 16V, potem povsem novi trivaljni turbomotor 0,9 TCE, ki nadomešča stari 1,6-litrski agregat in porabi bistveno manj goriva ter 0,9 Tce LPG, ki gre tudi na utekočinjen naftni plin. Kar se dizelskega pogona tiče, imamo na voljo 1,5-litrski dizelski agregat s 55 kW (75 KM) in takega s 66 kW (90 KM) - slednjega sem imela na testu. Za dizelski pogon bo kupec odštel do dva tisoč evrov več, kot za bencinskega. Sandero Stepway je v vsakem primeru na voljo samo z močnejšima motorjema (0,9 TCE 90 in 1,5 dCi 90).

Končna ocena s testa je za Dacio Sandero Stepway nadvse ugodna: če iščete avto, ki je cenovno pri dnu lestvice, a obenem ponudi več, kot tekmeci, je odločitev jasna. Celo ob dodatni opremi in najbogatejši različici opreme boste plačali manj, kot bi na trgu rabljenih vozil za primerljivo vozilo bolj ‘zveneče’ blagovne znamke. Dacia je dokaz, da ime ne pomeni več kaj dosti in da je na trgu vedno dovolj prostora za cenovno ugodne ter kakovostno izdelane avtomobile - pa čeprav gre za ‘sestavljanko’ največjih uspešnic velikega avtomobilskega koncerna.

Plusi:

- prostorna notranjost, bogata serijska oprema

- varčen, stroškovno optimalen avto tudi na daljši rok

- narejen z mislijo na družine

- odlično razmerje med ceno in tem, kar kot lastnik dobimo

Minusi:

- terenec zgolj po videzu

- vozna dinamika res ni pretresljiva

Besedilo in fotografije: Dragica Sušnik

Članek je bil objavljen v reviji Modre novice, avgust 2016, v rubriki Ženska za volanom©

Jesenski styling: nazaj v pisarno!

Brezskrbni poletni dnevi in čas počitnic se za večino Slovenk do nadaljnega poslavljajo. Čas je za resnost, poslovnost in vrnitev v pisarne. Če imate take vrste zaposlitev, boste nekaj denarja, ki vam je še ostal od dopusta (in potem, ko ste mastno plačale še za edukacijo svojega naraščaja, ki se je vrnil v šolske klopi), najbrž namenile prenovi garderobe, ki jo nosite v službo. Še posebej, če opravljate delo, pri katerem ste vsem na očeh in v stiku z ljudmi. Ne pravijo zaman, da obleka naredi človeka in to v poslovnem svetu še kako drži.

volnene hlače Barbara Casasola, lahek suknjič iz mešanice volne J. Crew, usnjena torba Karl Lagerfeld, usnjeni salonarji Michael Kors, tvidasto krilo Boutique Moschino, pozlačena zapestnica Etro (nakup: Net-a-Porter)

Moj predlog: za osnovo kupite kakovosten suknjič, ki vam bo dobro služil več sezon, zato investirajte vanj več denarja. Večno klasično modro barvo boste lepo skombinirale s sivimi volnenimi hlačami za hladnejše dni ali pa s trendovskim in ženstvenim krilom iz tvida v slogu Chanela. Odlično se ujema z vsako belo bluzo, ki jo že imate v omari. Dopolnite videz s širšo zapestnico v pozlačeni kovini. Noge vam bodo hvaležne za kakovostno obutev; odločite se za primerno višino pet, za pisarno je idealno od 5 do največ 8 centimetrov višine, karkoli višjega je v poslovnem svetu videti vulgarno in nihče vas ne bo cenil, tudi če vas bo želel zaradi seksi čevljev na hitro položiti (o neprimernih razmerjih na delovnem mestu sem že pisala, klik na odebeljeni tisk). Torba naj bo v enaki barvi, kot so vaši salonarji in že na pogled kakovostna. Da poživite svoj styling, naj ima torba kačji ali pa croc-potisk, kot ta na sliki.

Ekskluzivno: DIESEL party HOW BAD ARE YOU?

V razvpitem dunajskem nočnem klubu VIEiPEE je minuli teden potekal odličen party z naslovom HOW BAD ARE YOU?, na katerem so predstavili novo moško dišavo DIESEL BAD. Kot pove že ime, je namenjena porednim moškim; 'slabim' fantom; barabinom, če že hočete.

Raje sicer vidim, da ne čisto pravim barabam, čeprav se bo najbrž našel tudi kdo med slednjimi, ki mu bo novi moški parfum DIESEL BAD všeč. Pač pa naj bo za korenjake mehkega srca in morda tudi mehko pikajoče brade. Za moške, ki so utelešenje vseh vrlin, ki jih išče sodobna ženska (in morda tudi kak moški...).

Za trendsetterje, tetovirane in nepotetovirane, ukročene ali divje, samske ali zajete, za ljubitelje usnja ali džinsa, dvokolesnikov ali štirikolesnikov. Ni pomembno. Kar je bistveno, je, da ta moški ali fant ni prav noben angel, še posebej zasebno ;) Saj mi ni treba nadaljevati z namigi, kaj?

Skladno s filozofijo I will be no angel, my angel je klub pokal po šivih od vznemirljivih mladcev, ki so se dišavili s provokativnim novim vonjem (za njim stoji kozmetična družba L'Oreal), ki je, vsaj takole iz prve roke, hudo všeč tudi bejbam. Predvsem na fantih... VIP obrazi, večina iz sveta šovbiznisa in dunajskega jet-seta, nam slovenskim obiskovalcem kajpak niso bili tako zelo znani, a se je že po tem, kam so se nagibale kamere, lahko prepoznalo, kdo je kdo.

Na predstavitev smo bili vabljeni izbrani slovenski novinarji in blogerji, ki smo opazovali bleščeči šunder, z ušesi prestrezali divje ritme elektronske glasbe, ki jo je priskrbel Danny La Vega in se predajali temačnemu podzemlju nočnega kluba VIEiPEE, ki se nahaja blizu znanega Praterja in njegovega zabaviščnega parka, konkretno na naslovu Waldsteingartenstraße 135.

naš gostitelj Tomas Veres Ruzicka, Diesel, v intervjuju za ORF

Uradni predstavitvi, ki je minila kar hitro, so sledili koktejli in pijače vseh vrst, tako da je razvrat postajal neizbežen. Da nam spomini niso povsem izhlapeli v alkoholnih hlapih, pa so poskrbeli fantje iz gostinstva Joseph Brot, ki so nam ves večer prizadevno pripravljali sočne hamburgerje, s katerimi smo presekali dovoljena poživila. Za shuttle service je poskrbela avtomobilska znamka MINI, ki je vozila VIP goste, vsi drugi smo židane volje šli do svojega hotela s taksiji.

Na sliki so utrinki z zabave, ki marsikomu še danes prinese nasmeh na usta; če vas ni bilo tam, vam je lahko kajpak žal, kajti  noč se je zavlekla v zgodnje jutro in prav nikomur se ni mudilo spat. Za spomin smo s seboj odnesli prekrasno dišeč moški parfum.

Update: Dieslovega parfuma BAD v Sloveniji po zadnjih informacijah ne bodo lansirali, očitno smo premajhen trg, a ga bom v kratkem vseeno predstavila na blogu. Ker sem naknadno prejela še en parfum za nagradno igro, se bo tega razveselil nekdo, ki mi bo pisal na naslov nagradna.lepotainmoda@gmail.com do 15. septembra 2016. Skupaj s svojimi podatki naj pove, kaj ga dela še posebno porednega oziroma 'bad boya'.

Foto: arhiv organizatorja DIESEL