Nabit, mišičast, drugačen in že na prvi pogled poseben – še vedno nas spominja na mini verzijo batmobila. Od lansiranja prvega Jukea na trg pred petimi leti (konec leta 2010) se zanj odločajo tisti vozniki, ki ne želijo imeti uniformiranega avta.
Prav tako pa je Juke poseben tudi zato, ker je v segmentu crossover vozil sprožil pravo revolucijo. Prav Juke je namreč bil prvi na čelu trenda majhnih športnih ‘crossoverjev’ ali križancev, ki so ga potem pograbili še drugi izdelovalci avtomobilov.
Vzljubili so ga starejši
Zgodba z Jukeom je zanimiva tudi zato, ker ga je proizvajalec v osnovi lansiral z mislijo na mlajšo generacijo voznikov, ki jih privlači drugačnost oblikovanja, a nato se je izkazalo, da ga kupujejo predvsem starejši vozniki. To pa pravzaprav ni tako nelogično, saj je položaj voznika za volanom višji, kar je starejšim uporabnikom pisano na kožo.
Kaj je novega v zadnji generaciji Jukea? Najprej, ob prenovi je konkretno zrasel prtljažnik, za katerega so pri predhodniku vozniki menili, da je premajhen. Prtljažnik ima sedaj kar 354 litrov, kar je skoraj za polovico več prostora v primerjavi s predhodnikom.
Prtljažnik je tudi pregrajen s polico, ki je lahko v višini nakladalnega roba ali bolj globoko, s tem se poveča praktičnost zlaganja. Vendar pa je – ne glede na obliko – Juke še vedno dovolj majhen avto tudi za vožnjo in uporabo v mestih, kljub ‘crossover’ zunanji podobi, ki spominja na športnega terenca. Ta cestni posebnež je s prenovljenimi videzom žarometev še bolj opazen, če se boste odločili za katero od živih barv, ki so na voljo, pa boste sploh postali nezgrešljivi v prometu.
Športen videz, prožen motor
V rokah ženske za volanom se je tokrat znašel Nissan Juke 1,2 DIG ACENTA s sicer najosnovnejšim, na prvi pogled dokaj skromnim 1,2-litrskim bencinskim motorjem, a za povprečno uporabo povprečnega voznika bo to vseeno dovolj. V potniški kabini je dovolj prostora, okolje deluje dokaj športno, posebej zaradi videza sedežev, kontrastnih šivov na usnju in poljubne kombinacije barv.
Slednjih je na izbiro res veliko, tako da tisti, ki si želijo personaliziran avto, pridejo na svoj račun. Novi motor je sicer dokaj prožen in tudi varčnejši od predhodnika – poraba na testu je znašala malenkost več kot osem litrov na sto kilometrov, kar tistih najvarčnejših voznikov vseeno ne bo zadovoljilo – podvozje pa je morda nekoliko pretrdo za kakšno res elegantno vožnjo.
Na prvi pogled deluje Juke z visokimi boki kar nekam utesnjeno, a ko se usedemo v avto, ugotovimo, da je vsaj spredaj čisto dovolj prostora, tisti višje ali zajetnejše postave pa zadaj ne bodo najbolj zadovoljni (ne pozabimo, ob enakih merah je prtljažnik zdaj bistveno večji in nekje je bilo treba ‘vzeti’ prostor). V kokpitu najprej pade v oči sredinska konzola, na kateri lahko še vedno s pritiskom na gumb izbiramo nastavitev klime ali pa nastavitev načina vožnje (D-mode oziroma ‘driving mode’).
Ker sem Jukeov navajena že od samega prihoda na tg in sem vozila vse, tudi prejšnje generacije, sem se na to posebnost že navadila, medtem ko novopečenega uporabnika morda najprej zbega. Ko je namreč izbrana klima, se načina vožnje ne da spreminjati, ko pa vklopimo način vožnje, se klima ne bo odzivala na vrtenje gumbov.
Nekaj hvalevrednih elementov…
Od novosti sta tu še kamera za vzvratno vožnjo in pogled iz ptičje perspektive za lažje parkiranje, ki bosta zagotovo vsakemu vozniku v veliko pomoč. Nekateri so omenili, da se jim zdi zaslon premajhen, da bi bil zares uporaben, no, meni je zadostoval.
Tu pa sta še dva fina pripomočka za voznika in sicer opozorilnik na vozila v mrtvem kotu in sistem za opozarjanje na zapuščanje voznega pasu na avtocesti. Kot že v prejšnjih generacijah Jukeov tudi v novincu tempomat deluje odlično, z le malenkostnimi odstopanji od uradnih meritev (preverjeno na avtocesti pri merilnikih hitrosti in to večkrat), najbolj pa me je spet navdušila zelo preprosta nastavitev, ponastavitev in prekinitev vožnje s pomočjo tempomata, ki je pri nekaterih drugih avtomobilskih znamkah lahko cela znanost. V Jukeu so stvari precej preproste, razumljive in uporabne, zato mi je ta model že od samega začetka pri srcu.
Če bi želeli kaj pograjati in žal tudi to včasih moramo, pa omenimo recimo naslednje: videz plastike v kabini in na vratih mi ni najbolj všeč, ker je preveč… plastičen. Visoki sijaj plastike samo še pripomore k temu vtisu. Tudi motor, ki je v zadnji generaciji Jukea prenovljen, je nekoliko hrupen. Gre za 1,2-litrski štirivaljni motor z dokaj glasnim turbinskim polnilnikom, ki iztisne iz sebe 85 kilovatov oziroma maksimalno 115 konjev.
…in nekaj manj pohvalnih
Navor je v višjih prestavah optimalen (največji navor je 190 Nm pri 2000 vrtljajih na minuto), medtem ko v prvi in drugi prestavi ni najbolj zgleden, sploh, če imate vključeno funkcijo ‘eco’ načina vožnje (tega po prvem preizkusu sploh nisem več vklapljala, ker je enostavno prešibek in se obnese samo na avtocesti); najprej sem imela občutek, da avto nikamor ne spelje, tako da sem takoj preklopila na športno funkcijo in se samo še občasno vrnila v ‘normalen’ način vožnje. Motor je s tem sicer postal bolj požrešen, a zanesljivo tudi bolj odziven in živahen. Vsekakor pa v velik plus štejem dejstvo, da je menjalnik šeststopenjski, saj najvišja prestava tudi pri tem avtomobilu pride še kako prav.
Omenimo še eno posebnost tega modela in sicer zares impozantna, 18-palčna lita platišča (pnevmatike so dimenzij 225/45 R18), vendar pa je tudi zaradi velikih koles amortizacija nekoliko manj uglajena in podvozje se občuti kot trdo.
Na koncu koncev prav simpatičen
Kar se ostalega tiče, so mere Jukea dokaj povprečne – v dolžino meri 4135 milimetrov, v širino 1765 mm, vsiok je 1565 mm, obračalni krog pa je 10,7 metra, kar ni ravno zelo akrobatsko. Do sto kilometrov na uro Juke potrebuje 10,8 sekunde.
Vendar s svojo zanimivo in drugačno obliko odtehta prej navedene ‘povprečne’ številke, še posebej, ko ugotovimo, da je testni model prav zgledno opremljen z vsem, kar sodobni voznik potrebuje, med drugim tudi s potovalnim računalnikom, navigacijskim sistemom, inteligentnim ključem, ‘modrim zobom’, stekleno streho in celo električno poklopljivimi ter ogrevanimi zunanjimi ogledali, videz pa v notranjosti lepšajo tudi konrastni šivi na volanu, prestavni ročici in na sedežih, kar daje novemu Jukeu nekoliko športen videz.
Ko k temu prištejemo še vzvratno kamero s 360-stopinjskim nadzorom okolice in že omenjene asistenčne sisteme ter povsem zgledno avdio opremo, se naše srce še hitreje ogreje za Jukea. S to razliko, da sama ne bi nikoli imela Jukea v črni barvi, kot je bil ta na testu. Juke je namreč živahen in mladosten, drugačen avto, zato si tudi zasluži, da njegov novi lastnik poseže v živahno barvno paleto. Vsaj jaz bi naredila tako. Toda okusi so različni in tako je tudi prav.
Plusi:
- zelo dobra vodljivost in lega na cesti
- več vozniku prijaznih pripomočkov (asistenčni sistemi)
- nova generacija motorjev je bolj prožna in varčnejša
- inovativna oblika in velika izbira barv ter možnosti personalizacije
- privlačna steklena panoramska streha
Minusi:
- prestavna ročica je postavljena visoko
- preveč cenen in svetleč videz plastike v kabini
- nekoliko skromen rezervoar za gorivo (46 litrov)
- pretrdo blaženje na cesti
- malce preveč hrupa v potniški kabini
- volanski obroč ni nastavljiv po globini
Besedilo in fotografije: Dragica Sušnik